Sonce nenehno pošilja toplotni tok v vesolje. Oddan toplotni tok imenujemo sončno sevanje. Sevanje nastaja z zlitjem vodikovih atomov v helijeve, pri čemer nastaja energija. Energija prehaja iz notranjosti (jedra) Sonca proti zunanjosti in se prenaša na fotosfero, ki oddaja toplotni tok v obliki elektromagnetnega valovanja v vesolje.

Sončno sevanje se pri prehodu skozi ozračje zmanjša. Celotno sončno sevanje sestavljata direktno in difuzno sevanje (po razpršitvi v atmosferi), ki ga imenujemo globalno sevanje. Razmerje med direktnim in difuznim sevanjem se spreminja glede na položaj točke na Zemlji, letni čas in seveda glede na vremenske razmere ─ v osrednji Evropi je povprečen delež difuznega sevanja junija 40%, decembra pa 80%.

Gostoto moči sončnega sevanja merimo v W/m².

Gostoto energije sončnega sevanja imenujemo sončno obsevanje in jo podajamo v Wh/m². Gostota moči sončnega sevanja se stalno spreminja glede na dnevni čas, letni čas in vremenske razmere.

Sončno obsevanje je odvisno od različnih dejavnikov:

• letnega časa, ki je posledica različnega trajanja sončnega sevanja;
• lokalnih klimatskih razmer v atmosferi;
• lokalnih naravnih ovir pokrajine.

Osončenost določamo z uporabo zahtevnih matematičnih modelov, vendar se v praksi raje zanašamo na dolgoletne meteorološke podatke.

V stavbah lahko sončno energijo izkoriščamo na tri osnovne načine:

1. pasivno
   (ogrevanje prostorov skozi steklene površine),
2. aktivno
   (s sistemi za ogrevanje prostorov in pripravo tople sanitarne vode ter fotovoltaičnimi sistemi za proizvodnjo električne energije).

Izkoriščanje sončne energije ima svoje prednosti in slabosti.